
Trenutna razstava
Current Exhibition
Ne zamudite
Don’t Miss Them

Narava je vseskozi navdihovala slikarje, da so želeli ujeti njeno veličino in lepoto na slikarsko platno, velikokrat so sočasno izpostaviti majhnost človeka, kar se kaže tudi v slikarskih delih, nastalih izpod rok umetnika Gregorja Pratnekerja.

Slikar Gregor Pratneker (1973) se je s slikarstvom začel ukvarjati v devetdesetih. Živi in ustvarja v Mariboru.V zadnjem ustvarjalnem obdobju se posvečam predvsem krajinam – gozdovom, ki pa jih lahko slika plein air ali v ateljeju.

Opazovanje slikarjevih umetnin nas navdaja s spokojnostjo, premislekom in nas opozarja na ponovno vzpostavitev spoštovanja do narave. Ob naslednjem sprehodu po gozdu ali med umetninami nas umetnik navdihne, da vdihnemo svež zrak in se predamo kontemplaciji.

GREGOR PRATNEKER
6. september - 14. oktober 2023
Slikarjev utrip narave
Gregor Pratneker je mednarodno uveljavljen slikar, ki motive za svoja umetniška dela črpa iz narave. Omenjena tematika njegovih del namiguje na to, da ga lahko brez težav označimo za krajinarja. Krajinarstvo se je v zgodovini umetnosti razcvetelo v 17. stoletju, saj so se nizozemski slikarji navdušili nad upodabljanjem krajine, ki se je sočasno razvila v samostojen motiv. Od takrat naprej se je krajinarstvo razvijalo in zlato dobo doživelo v 19. stoletju, predvsem z razmahom impresionizma in postimpresionizma. Narava je vseskozi navdihovala slikarje, da so želeli ujeti njeno veličino in lepoto na slikarsko platno, velikokrat so sočasno izpostaviti majhnost človeka, kar se kaže tudi v slikarskih delih, nastalih izpod rok umetnika Gregorja Pratnekerja.
Gregorjeve slike opevajo naravo ter nam hkrati ponudijo vpogled v slikarjev intimen svet. Motivi vzeti iz realnega srečanja z naravo nam prikažejo večinoma gozdno krajino v različnih letnih časih, kjer umetnika fascinirajo barve, ki se času primerno spreminjajo, in svetloba, ki jo zna na subtilen način prenesti v naslikane kompozicije. Krajinske motive upodablja tako, da bi jih znali prepoznati na kakšnih okoliških sprehodih, predvsem po Pohorju, kjer se umetnik rad sprehaja in ukrade kakšen motiv iz narave, včasih tudi v fotografski objektiv. V njegovih delih se čuti umetnikova povezanost in navezanost na naravo, ki jo vidi v vsej njeni veličini, predvsem pa ceni njeno sposobnost nenehnega preporoda. Naravni cikel večkrat naslika v različnih letnih časih, saj v njem tli radovednost in raziskovanje same krajine, ki se neprestano spreminja. Krajinski motivi nas spominjajo na impresije iz konca 19. stoletja, saj tudi njega fascinira raziskovanje istega motiva v različnih svetlobah. Njegove krajine nas popeljejo v naravni svet, ki je lahko izredno romantičen, spet drugič pa nam predstavi osebno dojemanje pejsaža.
Ustvaril je svojstveno likovno govorico, saj krajinski motivi v vseh pogledih zaživijo na dvodimenzionalni podlagi. Za to poskrbi z živahno barvno paleto, ki jo oplemeniti svetloba, saj nas vabi v globino upodobljene krajine. Celotno kompozicijo včasih povzame po fotografskem zapisu in jo začini s tehniko »drippinga«, kapljičnega nanašanja barve na platno, saj s tem gledalcu omogoči potovanje v imaginarno in transcendentno sfero narave. Kapljični nanosi barve ustvarijo vtis naravnega stanja ter namigujejo na spreminjanje narave in optično migetanje v njej. Umetnikovo videnje krajine je vedno povezano z njegovim razmišljanjem o sami naravi in svetu okrog nas. Zato nas ne preseneti, da slikar v svoje krajine postavi človeško figuro. Ta interakcija med človekom in naravo ni naključna, saj z njo želi izpostaviti vidike, ki so povezani s kritiko današnje družbe. Človeško figuro v kompozicijo postavi zelo tehtno, saj ni njen namen, da ukrade gledalčevo pozornost od naslikanega okolja, vendar zgolj dopolni naslikano krajino. Večinoma figuro opazujemo s hrbtne strani, včasih je čisto oddaljena, in deluje kot nekakšen spomin. Ponekod človeka v slikah zamenjajo živali, te niso odrinjene v drug plan slike, ampak prevzamejo gledalčevo pozornost. S to igro vnašanja figur v krajino, nas slikar opozarja na človeško malomarno ravnanje z naravo, izgubljen odnos med njo in človekom ter ohranjanje naravnega ravnovesja in sožitja. Opazovanje slikarjevih umetnin nas navdaja s spokojnostjo, premislekom in nas opozarja na ponovno vzpostavitev spoštovanja do narave. Ob naslednjem sprehodu po gozdu ali med umetninami nas umetnik navdihne, da vdihnemo svež zrak in se predamo kontemplaciji.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

POTOVANJE Z …
7. julij - 2. september 2023
Galerija Luna sodeluje v letošnjem programu Festivala Art Stays. Razstava “In viaggio con …”, ki sta jo pripravila Marika Vicari in Jernej Forbici v sodelovanju z Art Stays, je bila četrto poglavje sezone gostoljubja (Hospitality Season) 2022/2023 – kuratorjev Itala Bergantinija in Gaie Conti- v okviru galerije Romberg Contemporary Art]. Razstava v Galeriji Luna je prenos iz Galerije Romberg.
Umetniki: Beti Bricelj, Tina Dobrajc, Dušan Fišer, Mito Gegič, Aleksij Kobal, Miha Štrukelj, Uroš Potočnik, Jurij Zadnikar z Jernej Forbici & Marika Vicari
Tako kot se dober popotnik rad odpravi raziskovat svet – sprva sam, nato pa včasih v družbi ljudi, ki ga navdihujejo in v katere zaupa – tudi umetniki v svojem vesolju pogosto radi predstavljamo srečanja krajev in ljudi, ki naseljujejo naš vsakdan ali nas presenečajo prav zaradi svoje drugačnosti.
Pripravljenost spoznavati in biti spoznan nam je vedno omogočala, da smo gradili kulturno zavest, sestavljeno iz mešanic, raznolikosti, pluralizma in identitete. V teh nekaj elementih smo v preteklih letih skupaj z Italom Bergantinijem zarisali nekaj naših “potovalnih” zemljevidov.
Skupaj ali na daljavo, vendar vedno na poti z … nečim, nekom …, ki nas vrača v prihodnost nekje drugje, smo se orientirali v sodobnem svetu, sledili novim potovanjem onkraj neizogibne možnosti primerjave in čakali na odhod, prihod ali nov prag. Prag, ki ga Romberg danes ponovno prestopa, ne več sam, temveč z umetniki Beti Bricelj, Tino Dobrajc, Dušanom Fišerjem, Mitom Gegičem, Aleksijem Kobalom, Miho Štrukljem, Urošem Potočnikom in Jurijem Zadnikarjem. Združeni s slikarskim jezikom, a med seboj različni, odpiramo edinstvene poti in sloge med geometrijskimi kompozicijami, dekonstrukcijami, analitičnimi konstrukcijami, sintezami, pripovednimi dialogi in novimi simbolnimi ali sanjskimi zaznavami in perspektivami.
Razstava Potovanje z … se je rodila kot pristajalna točka potovanja, ki nas je v zadnjih letih skupaj z Art Stays-om popeljalo med like kulturne prenove, prepoznane v Evropi, zasledovane in spodbujane v slovenskem prostoru in zdaj prisotne tudi tukaj.

DUŠKO ŠIBL
17. maj - 1. julij 2023
Duško Šibl je vsestranski hrvaški umetnik, ki je imel zanimivo študijsko ozadje. Po končanem študiju primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine na zagrebški univerzi se je preselil v London, kjer se je podal na pot umetniškega poklica. Londonska umetniška scena mu je razširila obzorja in mu omogočila vpogled v drugačen svet umetnosti. Vseskozi je deloval v prostoru med domovino (Zagreb, Dubrovnik) in tujino (London), kar mu je dalo svojevrstno izkušnjo, da je razvil lasten prepoznaven slog estetskega ekspresionizma, ki črpa motivacijo iz lastnih interpretacij notranjih čustev kot tudi iz zgodovine umetnosti.
Na razstavi v Galeriji Luna je predstavljen umetnikov novejši slikarski opus in nekaj risb iz starejšega obdobja, saj želimo pokazati umetnikovo raznolikost v različnih likovnih tehnikah. Duško Šibl je ekspresiven slikar, saj se na njegovih platnih pojavljajo dinamične, raznobarvne vehementne poteze s čopičem. Mnogi umetnostni zgodovinarji so v preteklih kritikah njegova dela povezali s vplivi nemškega ekspresionizma z začetka 20. stoletja, kot tudi z manierističnim stilom s preloma 16. in 17. stoletja. V njegovih barvnih ekspresijah velikokrat prepoznamo človeško silhueto in telo. Umetnika zanima gibanje človeškega telesa, medčloveški odnosi in domača krajina, kar raziskuje v svojih umetniških delih. Glavna tema je ljubezen, a ta ljubezen ni zgolj ljubezen med dvema osebama, saj jo lahko začutimo tudi na delih, kjer figur ne najdemo. V krajinskih upodobitvah se čuti predvsem ljubezen do domovine, kjer se kaže umetnikova razpetost med domovino in tujino. Osrednji motiv, ki je postal nekakšna stalnica Šiblovega slikarstva, je figura in njeno gibanje, zato umetnikove poteze delujejo kot ples linij, iz katerih se formulira človeška figura, kateri težko določimo spol. To iskanje gibanja telesa se veže na avantgardni futurizem, ko so bili navdušeni nad gibanjem in dinamiko. Elementi teles in gibanja se nam kažejo kot dekadentno opravičilo moči in lepote. Energija gibanja teles s slik se veže na umetnikov temperament in njegovo raziskovanje socialno-kulturnega fenomena vsakdanjika. Poudariti moram, da je umetnik bil vseskozi vpet v sodobno gledališče in balet, kar se vidi v njegovih delih. Tudi na slikah, kjer ne najdemo jasnih asociacij na človeško telo in njegovo gibanje, opazimo upodobitev plesa raznobarvnih čudovitih linij, ki nas potegnejo v raziskovanje lastne notranjosti. Njegove risbe s konca 80. let in začetka 90. let nam orišejo telesnost in mesnatost aktov, iz katerih se veje senzibilnost do telesa. V njih se umetnik predstavi kot mojster igrivih, nenadzorovanih potez in občutka za polnost človeških figur.
Duško Šibl se nam predstavi kot umetnik z občutkom za upodabljanje forme človeka in njegovega gibanja. Ima neverjeten čut, da uvidi karakter upodobljenca in njegovo notranjo ljubezen do gibanja in plesa, ne le plesa teles, ampak tudi linij, ki ustvarijo ekspresije barv in dinamičnosti, ki nas popeljejo v svet drugačnosti.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

KLAVDIJ TUTTA
5. april - 14. maj 2023
Na tokratni ptujski razstavi v Miheličevi galeriji in Galeriji Luna predstavljamo najnovejši slikarski opus Klavdija Tutte, ki je nastal v obdobju zadnjih treh let in ki pred gledalca postavlja pester, raznolik in večplasten umetnikov pogled na svet. Za izjemno obsežen in pomemben likovni opus na polju slovenske moderne in postmoderne likovne umetnosti je Tuttov doprinos predvsem v tem, da nas s svojimi umetninami, ob prvotnem estetskem ugodju, nenehno sili h kritičnemu premišljevanju o svetu in sledeh, ki jih človek pušča v njem. Kakršne koli že so.
Kustosinji razstave: Stanka Gačnik in Doroteja Kotnik.
RISARSKI DNEVNIK MEDITERANSKI ARHETIPI
Klavdij Tutta je vsestranski umetnik, promotor umetnosti, ki se je po končanju študija slikarstva na ljubljanski akademiji hitro zavihtel na slovensko umetniško sceno. Od osemdesetih do danes je ustvaril bogat umetniški fundus, kjer so predstavljene vse umetniške zvrsti od risb do slik, tudi raznih objektov. Klavdij že dolga leta živi in deluje v Kranju, kamor ga je pot ljubezni odpeljala iz rodne Primorske. To se kaže v njegovem svojstvenem slogu, v katerem goji obujanje rodne goriške krajine. Ustvaril je lasten fantazijski svet, v katerem se prepletajo živahne barve in značilni mediteranski motivi iz primorskega okolja.
Umetnika, predvsem njegovih del, se spomnim iz otroštva, ko sem se v spremstvu babice potepala po galerijah. Bila je ljubiteljica Tuttovega slikarstva, v katerem je videla sveža likovna preoblikovanja primorske krajine. Ta najina umetniška potovanja so me seznanila s Klavdijevim delom. Žareče barve so me kot otroka izjemno pritegnile, a najbolj zanimive so bile živalske figure, ki so se potikale po platnih, ter mi na subtilen način pripovedovale zgodbe umetnikovega sveta. Po mnogih letih se ponovno srečam z deli Klavdija Tutte, tokrat v malce drugačni vlogi. Pritegnile so me predvsem njegove risbe, v katerih pride do izraza ravno ta pripovedna plat. Risbe ustvarja s svinčnikom ter jim nameni veliko pozornosti in razmisleka. Med pregledovanjem tega fundusa opazimo, da obuja stare motive s svojih del in jih prenaša v risbe, kjer je barva zapustila papir. Kompozicije so skrbno premišljene, kjer ima vsak simbol, znak ali figura svoje določeno mesto. Dinamičnost in živahnost barv, ki krasijo slikarska platna, zamenja z dekorativnostjo in izmenjavo svetlo-temnih ploskev, ki jih ustvarja z različnimi potezami svinčnika. Monokromne risarske kompozicije ponekod začini s kančkom živordeče barve, s katero označi sonce. Ta žareča krogla, ki daje življenje in svetlobo, predstavlja umetniku tisto bit življenja, ki ga napaja z večnim optimizmom in polnostjo življenja.
Najnovejši risarski cikel je poimenoval risarski dnevnik Mediteranski arhetipi, kjer dnevno vlije na papir nove kreacije iz lastne domišljije in mediteranskega sveta. Vsakodnevne risbe orišejo umetnikov vsakdan in njegova občutja, zato so to njegova najbolj intimna dela, saj z njimi obuja spomine na rodno krajino in premišljuje o svojem delu ter kako ga preoblikovati. Na risbah najdemo umetniku znane motive, kot so ciprese, borovci, menhirji, kamniti skladi in otočki. Med te mediteranske značilne forme vnaša tudi življenje, ki se kaže v stiliziranih glavah bikov z velikimi očmi, ki še vedno pripovedujejo zgodbe umetnikovega sveta. Med opazovanjem risb, ne moremo odmisliti teh velikih oči stiliziranih živali, saj nas nenehno opazujejo in vzbujajo našo pozornost. Motiv očesa je simbol spoznanja in predstavlja oko duše. Klavdij s svojimi risbami ponuja gledalcu vpogled v svojo dušo, ki je prežeta z ljubeznijo do rodne goriške krajine, do družine in do umetnosti. S temi intimnimi mediteranskimi pejšaži nam razkriva svojo dušo in z njimi obogati naše dojemanje njegovega sveta.
Doroteja Kotnik,
kustosinja in umetnostna zgodovinarka

LUDVIK PANDUR
1. marec - 1. april 2023
Ludvik Pandur izhaja iz slikarske družine, saj sta bila slikarja že Ludvikov oče (Lajči Pandur) in očetov stric, kar je spodbudilo tudi njegovo zanimanje za umetnost in njeno zgodovino. Gimnazijska leta so mladega Ludvika navdahnila tudi nad literaturo Jamesa Joyca in Marcela Prousta ter je ob sprehodih v mariborskem mestnem parku spoznal, da mu je namenjeno potovanje v svet umetnosti. Družinska tradicija je vplivala na njegovo odločitev za študij slikarstva na zagrebški akademiji, ker se je tam izobraževal že njegov oče. Po diplomi se je izpopolnjeval pri akademskem slikarju in profesorju Krstu Hegedušiću, ki je zaznamoval zagrebško umetniško sceno pred in po drugi svetovni vojni. Hegedušićeva delavnica je veljala za stičišče svežih likovnih idej, ki so obvladovale široko polje umetniških stilov od figuralike do abstrakcije in takrat aktualnega konceptualizma. Profesor Hegedušić je vplival na mladega umetnika, saj mu je v mojstrski delavnici omogočil umetniško svobodo in zagovarjanje svojega lastnega avtorskega izraza, v katerem je bila vpeta »baročna« interpretacija figuralike. Pandur je osebnost, ki ima veliko širino, saj je velik poznavalec zgodovine umetnosti, klasične literature, mitologije, fotografije, filma in glasbe, predvsem jazz-a in klasičnih oper. Nanj so vplivali stari slikarski mojstri kot tudi umetniki 20. stoletja, katerih dela je spoznaval na svojih potovanjih tako po Evropi kot tudi po svetu. Njegovo potovanje v iskanju lastnega izraznega sloga lahko označimo kot večno iskanje svetega grala iz njemu ljube Wagnerjeve opere Parsifal, ki temelji na pesnitve Wolframa von Eschenbacha iz 12.stoletja.
Pandurjevo slikarstvo se je v teh petdesetih letih oblikovalo v lasten avtorski izraz, ki se na platnih prikazuje kot igra svetlobe v ekspresionističnih potezah barv, obogatenih z lepoto preteklosti. Na razstavi bodo predstavljeni le delčki iz njegovih ciklov, saj galerijski prostor ne omogoča kronološkega pregleda vseh ustvarjenih slikarskih serij. Na tem mestu bi izpostavila le slikarske cikle Pariška jutra, Refleksije in refleksi, Metamorfoze in odsevi ter najmlajši cikel Prehajanja in premene, ki je nastal v zadnjih dveh letih. V teh barvnih ekspresijah velikokrat prepoznamo človeško figuro ali njen obris, ki se spaja s krajino v ozadju. Kompozicijsko sliko gradi skozi barvo, svetlobo in senco ter »baročno« dramatičnostjo. Figure ali obrisi figur nam delujejo kot sence iz ozadja, ki so ostale v slikarjevi podzavesti in se preko njegovih potez čopičev prikazujejo na platnih. Pandurjeva dela nas nagovarjajo ne glede na naše dojemanje današnjega sveta, velikokrat ne znamo razbrati motiva iz trepetajočih barv na platnu, a nam dajejo čustveno zadoščenje, kot klasična dela starih mojstrov. Ob opazovanju slik se v nas prikradejo najrazličnejša čustva od tesnobe do notranjega zadoščenja in žarka upanja, ki se zrcali preko umetnikovega rokopisa. Vehementne poteze čopiča nam velikokrat zameglijo prepoznavnost motiva na delih, ki se lahko navezuje na klasično literaturo, kot so Ovidove metamorfoze in Parsifalov mit o svetem gralu, ali pa na umetnikova intimna občutenja ob obisku domačega mariborskega mestnega parka ali svetovno znanih galerijah. Slike Ludvika Pandurja nas nikoli ne pustijo prazne, saj se nas dotakne s samo estetiko teh del, kot tudi s piktoralnostjo, ki se veje z barvnih občutij ujetih na platnu. Ludvik Pandur je ob svoji retrospektivi v Umetnostni galeriji v Mariboru dejal, da je v njegovem slikarstvu vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira. Trepetanje barv na Pandurjevih platnih se nas dotakne kot klasična opera Wagnerja, ki nas prevzame, napoji in obogati z raznolikimi spektri čustev.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

SABINA ŠINKO
25. januar - 25. februar 2023
Sabina Šinko je vsestranska umetnica, ki se izraža v različnih medijih, od risanja in slikanja do izdelovanja lutk ter scen za lutkovne predstave. Skozi svoje delo se približa široki javnosti, saj z ilustracijami in lutkarstvom pričara nasmeh najmlajših raziskovalcev zgodb, s svojimi slikarskimi deli pa se dotakne občudovalcev umetnosti. Pri slikarstvu se osredotoča predvsem na slikanje akvarelov in akrila na platno, najraje kar združi obe tehniki, s čimer doseže prepletanje risbe in lahkotnost akvarela. Akvarel je stara tehnika, ki se je kot umetniška zvrst zelo razširila v času renesanse, predvsem v Srednji Evropi. Najpomembnejši aspekt pri akvarelni tehniki so risba, barve, te so transparente in prelivajoče, ter papir, ki mora omogočiti zračnost in lahkotnost. Lastnosti akvarela so narekovale upodabljanja krajin in raznih rastlin, živali in arhitekture. Velikokrat so se akvarela posluževali risarji, ko so želeli risbi dodati slikarske učinke. To lahko opazimo tudi pri Sabininem delu, saj tradicionalno tehniko uporabi za nekonvencionalno izražanje. Akvarelna tehnika ji nudi možnosti nenadzorovanih potez in prostega načina ustvarjanja, s čim pridobi abstraktne učinke, ki obogatijo slike. Za Sabino je slikanje igra med nadzorom in svobodo podzavesti.
Glavna bit v Sabininem delu je raziskovanje družbe, medosebnih odnosov in vsakodnevnih interakcij ljudi z naravo. V zadnji seriji ustvarja portrete ljudi, ki nas ganejo v različnih aspektih. Podobe oseb so edinstvene, hkrati so sanjske in portretne, a nadrealistične in čutne. Razlivanje barv na upodobljenih osebah nam da pridih zračnosti, lahkotnosti in sanjavosti. Podobe so prepojene z življenjem in nas popeljejo v lastno refleksijo občutkov. Sabina ujame »auro« ali delček duše osebe upodobljene na platnu, ki morda celo namigujejo na umetničine osebne podobe in čustva, ki se zrcalijo preko njenega avtorskega izraza. S tem doseže, da ne vidimo zgolj »lepe« podobe, ampak osebnosti, ki jih lahko prepoznamo v vsakdanjih življenjih, ter nam razkrivajo svoja čustva. Kot že mnogi umetniki, filozofi in umetnostni zgodovinarji, tudi Sabina v svojih delih odkriva odgovore na vprašanja: Kaj je lepo? Kaj je grdo? Kje je meja med enim in drugim?. Raziskovanje lepote in idealov je bilo vseskozi prisotna v zgodovini umetnosti, zato nas ne preseneča, da se tudi ona poslužuje te tematike in nam razkriva svoj pogled raziskovanja lepote v obrazih portretirancev. Portrete velikokrat spoji z detajli vzetimi z narave, ali so to živali ali pa rastline, s čimer želi poudariti človeško navezanost z naravo. Sabinina dela so estetska in očiščena zunanje navlake, da nam lahko prikaže raznolik nabor čustev, ki se kopičijo za upodobljenimi izrazi oseb. S pretkanostjo spoji barvno razlivanje z obrazi, v katerih se čuti nekakšen melanholičen pridih liričnosti. Umetnica s to intimnostjo čustev in barv vabi opazovalca v svet obrazov, sanjskih podob in raziskovanje lastne notranjosti. Subjekti na platnih nam razkrivajo svoja razpoloženja in čutenja do sodobne družbe.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

KLEMENTINA GOLIJA
7. december 2022 – 21. januar 2023
Klementina Golija, slikarka in grafičarka, ki se že več kot trideset let udejstvuje na slovenski umetniški sceni, je ustvarila svojstveno likovno govorico, v kateri združuje slikarstvo, grafiko in risbo. V njenem umetniškem razvoju opazimo kar nekaj posebnosti, ki jih je potrebno izpostaviti. Klementina je svetovljanka, saj je diplomirala na milanski akademiji, nato se je študijsko izpopolnjevala v New Yorku, centru sodobne umetnosti, in kasneje, po končanju magistrskega študija na ljubljanski akademiji, še študijsko bivala v Parizu. Te tri prelomnice v njeni karieri so vplivale na njen umetniški izraz in drugačno videnje umetnosti.
Klementina Golija svoj likovni stil stalno nadgrajuje in v njem išče odgovore na vprašanja o umetnosti, estetiki in eksistencializmu. Ob obisku njenega ateljeja se nam to še dodatno potrdi, saj opazimo, da je zelo kreativna, študiozna in natančna. Več kot deset let že razvija svoje zadnje slikarske serije, skozi katere vidimo napredek tako slogovno kot pomensko. Na svojih delih najraje upodablja krajine, vendar to niso klasični pejsaži, kot se nam v misli prikradejo podobe zelenih gričev. Podobe krajin so bolj abstraktne, saj nam Klementina skozi njih govori o svojem osebnem svetu. A v ta njen svet nas popelje tako subtilno, da se včasih sploh ne zavedamo, kdaj smo zapustili galerijske prostore. V njene abstraktne pejsaže se prikradejo različni simbolni artefakti, ki izhajajo iz umetničine notranjosti. Ti nas spominjajo na prstne odtise ali pa organske forme letnic dreves.
Na razstavi bodo predstavljena dela iz različnih ciklov, serije Korak do neba in najnovejšega cikla, v katerem že opazimo nadgradnjo prejšnjega. V ciklu Korak do neba je kompozicijo slike razdelila na tri horizontalne plane, pri čem je z barvo poudarila zemeljski in duhovni del. V osrednjem planu se razprostira glavni motiv, ki nam prikazuje sodobno krajino. Ta deluje zelo subtilno in krhko, saj je sestavljena iz doma izdelanega papirja, barvnih plasti in risbe. Osrednji motiv je kot okno, ki nam omogoča vpogled v umetničin notranji svet. V zgornjem delu doda organske simbole, ki so pravzaprav umetničin podpis, saj jo spremljajo skozi razne cikle. V novejši seriji se razdelitev slike na tri pasove umakne, s čimer se osrednji motiv razširi na celotno delo. Barvni kolorit ostaja enak, poudarek je na zemeljskih tonih z opečnato rdečo in umazano belo. Tokrat ustaljeno barvno paleto začini z nekaj nebesno modre, ki v dela vnaša svežino in umirjenost. Preplet barvnih nanosov, risbe in papirja ustvarja različne globine v umetniškem delu, ki nas popeljejo preko organskih simbolov v raziskovanje iluzij sodobnih pejsažev. Sodobne krajine nas navdajajo s spokojnostjo in navdihnejo z upanjem na pozitivno prihodnost, proti kateri želi strmeti današnji človek.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

JOŽE ŠUBIC
19. oktober - 3. december 2022
ŠUBIČEV SVET FANTAZIJE, NABIT Z EROTIKO
Jože Šubic se je na slovensko umetniško sceno podal v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je končal likovno akademijo v Ljubljani, smer slikarstvo. To je bil čas, ko je k nam prineslo nov umetniški tok iz zahodne Evrope in Amerike, kjer se je trend abstrakcije in konceptualizma za nekaj časa umaknil figuraliki. V Sloveniji so mu nadeli oznako Nova podoba, kar so prevedli iz italijanskega poimenovanja Nuova immagine. Omenjeni slog je zaznamovala figuralika v ekspresivni stilizaciji, v kateri se je prepredala umetnikova zasebna mitologija. Nova podoba je vplivala na Jožeta Šubica, da je našel svojstven umetniški izraz, v katerem je poudarjen ustvarjalčev osebno-domišljijski svet. Upodobljeno figuraliko nadgradi s subtilnimi barvnimi nanosi in novimi simboli, s čimer posega v svet simbolizma. Avtor se je začel ukvarjati tudi z drugimi mediji, saj je platno postalo premajhno za njegove ideje. Najraje se izraža v keramiki, kjer se igra z barvno izraznostjo, teksturo in ornamentiko.
Jože Šubic nas z razstavljenimi deli popelje v svet fantazije, nabite z erotiko. Takoj nas spreleti občutek, da smo vstopili v moške sanje, kjer dominira ženska figura. Ta je glavna protagonistka tako na slikah kot tudi na keramičnih skulpturah. O njej govorijo keramični predmeti, kot so jabolka, krožniki in fantazijske živali, na katerih so vtisnjeni verzi in citati. Avtor ženske upodablja na dva načina, ali so predmet poželenja ali pa protagonistke v svetu moške igre. Ženske podobe s Šubičevih slik nas vodijo v svet užitka in ekstaze. V teh podobah, ki delujejo kot spomini, ženski liki postanejo glavne herojinje svoje usode. Šubičeve ženske so navzoče in ujete, a hkrati odtujene in svobodne. Postavi jih v dialog z erotičnimi rekviziti, ki samevajo na zmečkanih rjuhah. S temi podobami poustvarja klišeje družbe, saj ženske preoblikuje v sodobne objekte svobode. Na drugi strani imamo kiparska dela iz serije Glorious twelfth, kjer se avtor igra s percepcijo opazovalca. Ženske figure predstavljajo upodobljene stereotipe o ženskih vlogah. Figure žensk so ujete v patriarhalni moški igri, ki ji ne zmorejo ubežati. Podobe nam dajejo občutek, kot da smo jih ujeli v krču krika, ki kličejo po osvoboditvi iz spon konservativne miselnosti.
Jože Šubic je skozi leta izdelal svojevrstno fantazijsko mitologijo, v kateri se predmeti spreminjajo v znake ali simbole, ki so plod umetnikove domišljije. Kljub temu s svojimi upodobitvami opisuje sodobno družbo in njene fenomene, predvsem na področju spolnosti in stereotipov. S svojimi deli spodbudi gledalca, da prične razmišljati o razlikah med spoloma, o tabujih, vrednotah, seksualnosti, občutku sramu in intimnosti, saj se te teme še vedno skrivajo v omarah.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

RUTH KORTHOF
2. september - 15. oktober 2022
Ruth Korthof je zanimiva umetnica v več pogledih. Prvič je inženirka, ki se je podala v umetniške vode z namenom oblikovati trajnostno umetnost. Kaj to pomeni? S tem izrazom so začeli povezovati konceptualno umetnost, ki se je dotikala tem s poudarkom na dematerializaciji in spraševanju o delovanju umetniškega sistema, kasneje so širili pomen na zavedanje globalnih ekoloških in socialnih problemov. Ta pomen je bil ustrezen v 20. stoletju, v 21. stoletju pa ga navezujejo na umetniška dela, ki nas spodbujajo k razmišljanju o trajnosti. Ruth se je vključila med umetnike, ki v svojih umetniških praksah uporabljajo nestrupene, trajnostne materiale in v svoja dela vključujejo konceptualne ideje o trajnosti. Trend recikliranja in sočasna kritika potrošništva sta umetnico napeljala v vode recikliranja zlomljene keramike. Svoja umetniška dela ustvarja iz zavrženega materiala, iz katerega ustvarja nove podobe, ter odsluženim predmetom ponudi nov namen. Z zlomljenimi kosi keramike ustvarja tridimenzionalne kolaže, ki velikokrat spominjajo na kubistične ali konstruktivistične umetnine. Nastali umetniški objekti povzemajo ustaljene forme v keramiki (npr. krožniki, posode, figurine, …) z glavno upodobitvijo v centru kompozicije, ki povzema znan motiv, vzet iz zgodovine holandskega slikarstva. Njena barvna shema je modro bela kombinacija, kar ji narekuje zlomljena keramika. Čudoviti so majhni keramični kipci ali figurine, kjer se poigrava z idejo kapljajoče modre barve preko figur, s čimer razbije monotonost motiva in vpelje slikarski učinek v kiparsko delo. Umetniška dela nas popeljejo v svet trajnosti, kjer se zavedamo pomembnosti recikliranja, kot tudi ponovne uporabe zavrženih predmetov. V teh že skoraj kičastih umetninah nam umetnica na subtilen način poda svojstveno kritiko potrošništva in nas vpelje v nizozemski svet sodobne umetniške keramike.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

Rozina Šebetič
13. julij - 31. avgust 2022
Rozina Šebetič (1927-2021) je bila ptujska slikarka, likovna pedagoginja in mentorica mnogim nadebudnim ustvarjalcem. Na Ptuju se je spominjamo kot redne udeleženke kulturnih dogodkov in osrednje likovne ustvarjalke v našem okolju, ki je razdajala in širila svojo ljubezen do umetnosti sprva kot učiteljica likovnega pouka nato pa kot močno izrazna slikarka. Njeno slikarsko ustvarjanje je bilo izredno plodno, saj je zapustila veliko slik, akvarelov, grafik in risb. Najraje je slikala zunaj v naravi, v kateri je našla navdih za ustvarjanje.
Razgibana pokrajina Slovenskih goric in Haloz nam kaže slikarkino ljubezen do rodne grude, iz katere izhaja tudi pri slikanju abstraktnih slik. Razstavljene bodo tako krajine kot tudi zadnji cikel Panta rei, ki govori o življenjski energiji in umetničinem osebnem spoznanju, da smrt ne pomeni konca, ampak le nadaljevanje naravnega cikla življenja.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

Zoran Tairović
25. maj 2022
Zoran Tairović je vsestranski srbski umetnik, romskega rodu. Na Akademiji v Novem Sadu je študiral grafiko in slikarstvo, kmalu je študijsko znanje razširil na različna področja umetnosti. Ukvarja se s kiparstvom, glasbo in filmom, deluje tudi kot režiser, igralec in pisec. Ptujska umetniška scena je s Fundacijo Novi Sad sodelovala na mnogih področjih, predvsem z Mestnim gledališčem Ptuj, preko katerega smo se seznanili z delom Zorana Tairovića. V sklopu sodelovanja dveh najmlajših ptujskih galerij, Galerije mesta Ptuj in prodajne Galerije Luna, smo oblikovali projekt, da ptujski lokalni skupnosti in širši slovenski javnosti v letu 2022, ko je Novi Sad evropska prestolnica kulture, predstavimo srbskega vizualnega umetnika Zorana Tairovića. Ta se posveča romski tematiki, ki je bit njegovega umetniškega izražanja.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

Rudi Skočir
13. april 2022
Rudi Skočir je slovenski umetnik, ki je v svojem dolgoletnem ustvarjanju oblikoval posebno ikonografijo in svojstven stil. Umetniku je srce ukradla ženska figura z velikimi črnimi očmi, ki se po njegovih platnih potika že dobrih trideset let. Skočirjeva muza si nadane različne vloge in simbolne pomene, lahko je vzeta iz preteklosti ali pa nam razkriva slikarjevo intimo. Drobni atributi nam namigujejo na njeno vlogo, izpovedujejo umetnikovo filozofijo in intimno razmišljanje o ženskih figurah, ki so prevzele njegove slike.
Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja

Boris Zaplatil
2. februar 2022
Tokrat razstavljene slike zaznamuje lirsko, intimistično razpoloženje s poudarjenimi meditativnimi notami, ki jih premišljena struktura slikovnega polja artikulira v pestri paleti odtenkov in variacij. Pri Zaplatilu namreč nič ni prepuščeno naključju, čeprav se marsikomu ob prvem pogledu na poslikano površino zazdi, da se poteze slikarjevega čopiča samodejno dotikajo platna in po neki razumsko nedoumljivi logiki tvorijo kombinacije, ki postajajo pasti za gledalčev pogled. Toda ta vtis je v resnici varljiv, prenagljen in površen: če se zbrano in pozorno posvetimo tistemu, kar vidimo, bomo kmalu ugotovili, da imamo pred seboj umirjen, načrtovan, vrhunski šahovski igri podoben sestav, kjer prepleti in razpleti potekajo po vrstnem redu, ki ga skrbno in suvereno določa umetnik, ko išče optimalna razmerja med risbo in barvo.
g. Brane Kovič

Milan Unkovič
15. december 2021
Tokrat na ogled od srede, 15. decembra 2021, galerija Luna postavlja na ogled novo prodajno razstavo
koroškega slikarja in grafika Milana Unkoviča. Kot piše kustos Mario Berdič Codella je
"najnovejša razstava Milana Unkoviča brez dvoma najcelovitejši odraz njegovega
dosedanjega življenja in dela, torej nekakšna sinteza likovnih dosežkov, zato lahko pričujočo
razstavo s kančkom domišljije primerjamo z alkimističnim opus magnumom."
Galerija Luna tako na prodaj in ogled postavlja olja in odlične grafike po dostopni ceni, ki so
lahko tudi prisrčno in izvirno darilo ter navsezadnje tudi naložba.

Umetnost in fotografija
9. september 2021
This is your Event Description. Use this space to provide more details about your event. This is your Event Description. Use this space to provide more details about your event.This is your Event Description. Use this space to provide more details about your event.