Razstava Grafika za vsakogar predstavlja raznolik nabor grafičnih listov iz osebne zbirke Silva Ambroža, lastnika Galerije Luna. Grafika je likovni medij, v katerem umetnik ustvari risbo na ploščo, poimenovano matrica, ki jo nato odtisne na papir. Postopek lahko večkrat ponovi, s tem dobimo več enakih izvodov. Razmnoževanje risb s pomočjo matrice, ki jo manipuliramo z vrezovanjem, odvzemanjem ali jedkanjem, nam omogoča izrazitost črte in črno-belih kontrastov. Grafika se je kot veja likovne umetnosti razvijala od konca srednjega veka, saj sta k temu pripomogla sočasna produkcija papirja in kasnejši razvoj tiska. Skozi stoletja so se razvile različne grafične tehnike, ki omogočajo raznolike likovne izraze. Hitra reprodukcija grafike je omogočila širjenje tega medija med vse družbene sloje, zaradi te njene značilnosti smo razstavo naslovili Grafika za vsakogar. Obenem želimo s tem naslovom poudariti raznolike umetniške stile, predstavljene na razstavi.

O ZBIRATELJU

 

Silvo Ambrož (1947) je rojen na Ptuju v kulturno ozaveščeni trgovski družini. Doma so imeli bogato knjižnico in velikokrat razglabljali o umetnosti. Kulturni diskurz je bila vsakdanja praksa v družini, zato ni nič čudnega, da je postal ljubitelj umetnosti in starin ter se podal v zbirateljske vode. Dve njegovi sestrični sta se odločili za umetniški poklic, v Sloveniji je znana predvsem kiparka Vlasta Zorko. Osnovno šolo je obiskoval na Ptuju, srednjo tehnično šolo pa v Mariboru. Kasneje je odšel v tujino in izobraževanje dokončal na Dunaju. Podal se je v poslovne vode in naslednjih 35 let deloval v tujini. Z domovino je bil ves čas v stiku, med potovanjem po svetu pa je redno obiskoval galerije in dražbe umetnin ter tako začel ustvarjati svojo umetniško zbirko. Kmalu po povratku v Slovenijo je med letoma 2002 in 2006 vodil mariborsko letališče. Leta 2015 je kupil meščansko hišo v Murkovi ulici 2 na Ptuju, jo v petih letih obnovil in v njej uredil Galerijo Luna, ki deluje od septembra 2021. S tem je obogatil ponudbo ptujskega mestnega jedra in postavil visoke standarde s kvalitetno prenovo zgradbe, ki kraljuje na Mestnem trgu nasproti ptujske mestne hiše.

 

ZBIRKA SILVA AMBROŽA

 

Zbirka Silva Ambroža je obsežna. Zajema različne zvrsti umetnosti – od pohištvenih kosov do slikarskih in kiparskih del. V njej so zastopani tuji in domači avtorji. Tokrat predstavljamo le delček zbirke, njegov skupni imenovalec je grafika. Grafične liste je zbiratelj pridobival na dražbah v tujini in doma, pri umetnikih ali z nakupi v raznih galerijah. Na razstavi je predstavljenih 21 umetnikov in umetnic iz različnih časovnih obdobij. Najstarejše razstavljene grafike so iz obdobja med obema vojnama, ko se je grafika v Sloveniji razcvetela.

 

Med najstarejše grafike na razstavi sodijo grafični listi dveh z mestom in med seboj povezanih nemških umetnikov. Luigi Kasimir (1881–1962) in Jan Oeltjen (1880–1968) sta stkala družinske vezi preko Luigijeve sestre Else Kasimir, ki se je poročila z Janom. Jan Oeltjen je bil predstavnik nemškega ekspresionizma, najraje se je izražal v grafični tehniki lesoreza. Na lesorezih je obravnaval socialna in družbena vprašanja, ki jih je prinesel nemiren medvojni čas. Najbolj znana je njegova serija lesorezov z naslovom Trgatev v Halozah, kjer se kaže avtorjeva ljubezen do socialne motivike, ki jo oplemeniti z lastnimi občutji do obravnavane tematike. Luigi Kasimir se je ukvarjal predvsem z barvnimi jedkanicami, s katerimi se je uveljavil v širšem srednjeevropskem prostoru. S potovanj po Evropi je črpal motive in upodabljal vedute evropskih mest, kasneje tudi ameriških. Kljub temu Luigi ni ostal ravnodušen do svojega rojstnega kraja, saj je ustvaril mnogo barvnih jedkanic, ki jih je posvetil Ptuju in njegovi okolici.

 

Med slovenskimi avtorji so zastopani grafiki, ki jih povezujemo s terminom »ljubljanska grafična šola«. Ta termin se je oblikoval za skupino slovenskih umetnikov več generacij, ki so po drugi svetovni vojni ustvarjali v grafiki in se zavzemali za njeno uveljavitev kot enakovredno umetnostno tehniko. Pojem ne predstavlja dejanske šole ampak skupna prizadevanja široke skupine umetnikov, ki so se med drugim usmerili tudi v grafično produkcijo. »Ljubljansko grafično šolo« povezujemo z ustanovitvijo Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani leta 1945, Moderne galerije v Ljubljani leta 1948 in Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955. Omenjene ustanove so imele ključno vlogo pri promociji grafičnih tehnik. V zbirki Silva Ambroža najdemo grafične liste naslednjih avtorjev t.i. »ljubljanske grafične šole«: Janez Bernik, Bogdan Borčić, Dževad Hozo, Andrej Jemec, Boris Jesih, Kiar Meško, Metka Krašovec, Vladimir Makuc, France Mihelič, Tinca Stegovec, Gorazd Šefran in Karel Zelenko.

 

Med prvo generacijo avtorjev iz »ljubljanske grafične šole« štejemo Franceta Miheliča (1907–1998), ki je v zbirki Silva Ambroža zastopan z več grafičnimi listi. Tudi France Mihelič je povezan s Ptujem, saj je v obdobju med obema vojnama poučeval na ptujski gimnaziji. Ta čas ga je zaznamoval, odkrival je namreč ljudske običaje v okoliških krajih Ptuja. Pritegnil ga je lik kurenta, ki ga je popeljal v razkrivanje ljudskih mitov in ritualov. Podobe kurentov je po vojni preoblikoval v fantazijske podobe demonskih sil, ki so oblikovale njegov značilni avtorski jezik. Mihelič je mestu Ptuj podaril obsežno zbirko del na papirju, ki jih v Grafičnem kabinetu Franceta Miheliča v Miheličevi galeriji hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

 

Druga generacija omenjene šole je v zbirki Silva Ambroža dobro predstavljena, saj vsebuje grafične liste mnogih avtorjev. Vladimir Makuc (1925–2016), slovenski slikar in grafik, se je po končanju študija na ljubljanski akademiji študijsko izpopolnjeval v pariški delavnici znanega grafika Johnnyja Friedlaenderja, pri katerem so se urili mnogi slovenski grafiki. V svojih delih se je navezoval na motiviko, vezano na njegovo domačo kraško pokrajino in antično mitologijo. Upodabljal je stilizirane ptice v kraških krajinah, ta motiv je postal avtorjev simbol umetniške svobodne likovne govorice. V grafiki se je uveljavil Bogdan Borčić (1926–2014), ki je v svojem opusu ustvaril mnogo grafičnih serij, v katerih je razvijal motive od realizma do abstrakcije. V svoje delo je vnašal sredozemske motive (ribiška ikonografija), motive strelišč in vrat, kasneje se je vse bolj podajal v abstraktne vode, v minimalizem in abstraktni ekspresionizem. Za Karla Zelenka (1925) in Tinco Stegovec (1927–2019) je značilna figuralna grafika z družbeno-kritično tematiko. Karel Zelenko se je posvetil prečiščeni risbi, s katero je upodabljal urbano življenje in v potrošniško problematiko ujetega človeka. Tinca Stegovec je najraje upodabljala preproste ljudi in njihova skromna okolja, ki jih je začinila s primesjo ekspresionizma in z otožnostjo. Nekoliko mlajši umetniki Janez Bernik (1933–2016), Andrej Jemec (1934), Kiar Meško (1936) in Dževad Hozo (1938) so obdržali zanimanje za ustvarjanje v grafični tehniki. Janez Bernik se je posvetil abstraktni ustvarjalnosti, ki jo je velikokrat obogatil v duhu figuralnega poparta. V svoja dela je vnašal arhaične pismenke in pisavo, eksistenco predmetov in prikrite simbolne pomene. Andrej Jemec v svojih grafikah uporablja črno-beli kontrast, ki razkriva risarski izvor s prepletom linij in madežev, ki se preoblikujejo v antropomorfne forme. Kiar Meško se je najraje posvetil temam, povezanim s kritiko družbe. Dževad Hozo je oblikoval razpoznavno likovno govorico, v kateri povezuje bosansko kulturno izročilo z interpretacijo sodobnih znakov. Upodablja zgodbe z osebno refleksijo na družbeno dogajanje. V tretjo generacijo umetnikov t.i. »ljubljanske grafične šole« lahko uvrstimo Metko Krašovec (1941–2018), Gorazda Šefrana (1945–2022) in Borisa Jesiha (1943). Metka Krašovec se je grafičnega medija lotila s slikarskim značajem. Iz njenih del žarijo barvne ploskve, ki ponujajo stilizirane figure med rastlinskim svetom z nabito energijo. Boris Jesih gradi grafike v nežnem koloritu s strukturo črtkaste frakture upodobljenega specifičnega motiva, vzetega iz krajine, najpogosteje motiv drevesa. Gorazd Šefran je bil pravi mojster klasičnih grafičnih tehnik, v katerih gledalca popelje v svet slutenj, kjer je z draperijo zavijal figure in jih zlival z okoljem.

 

Med tujimi avtorji so zastopani trije umetniki, ki so sooblikovali jugoslovanski prostor, to so Milan Jovanović, Dušan Džamonja (1928–2009) in Ljubomir Popović (1934–2016). Dušan Džamonja je bil hrvaški modernistični kipar, ki ga poznamo po velikih javnih skulpturah, blizu mu je bil tudi grafični medij, v katerem je ustvarjal abstraktne forme. Ljubomir Popović je bil srbski nadrealistični slikar, ki je upodabljal fantastične prizore demonskih bitij, nabitih z grotesknostjo in s temnim pesimizmom.

 

Na razstavo smo uvrstili tri sodobne slovenske umetnike, ki se aktivno ukvarjajo z grafiko. Bogdan Čobal (1942) v svojem umetniškem opusu prepleta slikarstvo in grafiko, najraje se izraža v litografiji. Jože Šubic (1958) ima svojstven umetniški izraz, v katerem je poudarjen ustvarjalčev domišljijski svet. Leon Zakrajšek (1962), ki je specializiral iz grafike, v svojih delih združuje klasične grafične tehnike s tradicionalnimi tehnikami Japonske, kjer se je študijsko izpopolnjeval. Pred kratkim so mu na Japonskem podelili cesarsko odlikovanje reda vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, ki ga je prejel za svoj prispevek k širjenju japonske kulture v Sloveniji in na Hrvaškem. Med dela velikih grafikov smo uvrstili tudi grafike mlade umetnice Špele Ambrož, ki izhaja iz zbirateljeve družine. Špela Ambrož deluje na področjih grafike, amaterskega grafičnega oblikovanja, fotografije in keramike. Trenutno obiskuje magisterij iz grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

 

Raznolik nabor grafičnih listov, predstavljenih na razstavi Grafika za vsakogar, nakazuje bogato grafično dejavnost na Slovenskem, ki jo je po drugi svetovni vojni promovirala ljubljanska akademija in kasneje tudi mednarodni grafični bienale, ki brez prekinitve deluje od leta 1955. Na razstavi lahko vsak gledalec najde kaj zase, saj so predstavljeni zanimivi umetniki, grafične tehnike in umetniški slogi. Z vključitvijo sodobnih avtorjev želimo poudariti, da je ta medij še vedno prisoten med umetniki, ki nadaljujejo slovensko grafično tradicijo.

 

Doroteja Kotnik,

umetnostna zgodovinarka in kustosinja

​