Ludvik Pandur izhaja iz slikarske družine, saj sta bila slikarja že Ludvikov oče (Lajči Pandur) in očetov stric, kar je spodbudilo tudi njegovo zanimanje za umetnost in njeno zgodovino. Gimnazijska leta so mladega Ludvika navdahnila tudi nad literaturo Jamesa Joyca in Marcela Prousta ter je ob sprehodih v mariborskem mestnem parku spoznal, da mu je namenjeno potovanje v svet umetnosti. Družinska tradicija je vplivala na njegovo odločitev za študij slikarstva na zagrebški akademiji, ker se je tam izobraževal že njegov oče. Po diplomi se je izpopolnjeval pri akademskem slikarju in profesorju Krstu Hegedušiću, ki je zaznamoval zagrebško umetniško sceno pred in po drugi svetovni vojni. Hegedušićeva delavnica je veljala za stičišče svežih likovnih idej, ki so obvladovale široko polje umetniških stilov od figuralike do abstrakcije in takrat aktualnega konceptualizma. Profesor Hegedušić je vplival na mladega umetnika, saj mu je v mojstrski delavnici omogočil umetniško svobodo in zagovarjanje svojega lastnega avtorskega izraza, v katerem je bila vpeta »baročna« interpretacija figuralike. Pandur je osebnost, ki ima veliko širino, saj je velik poznavalec zgodovine umetnosti, klasične literature, mitologije, fotografije, filma in glasbe, predvsem jazz-a in klasičnih oper. Nanj so vplivali stari slikarski mojstri kot tudi umetniki 20. stoletja, katerih dela je spoznaval na svojih potovanjih tako po Evropi kot tudi po svetu. Njegovo potovanje v iskanju lastnega izraznega sloga lahko označimo kot večno iskanje svetega grala iz njemu ljube Wagnerjeve opere Parsifal, ki temelji na pesnitve Wolframa von Eschenbacha iz 12.stoletja.

Pandurjevo slikarstvo se je v teh petdesetih letih oblikovalo v lasten avtorski izraz, ki se na platnih prikazuje kot igra svetlobe v ekspresionističnih potezah barv, obogatenih z lepoto preteklosti. Na razstavi bodo predstavljeni le delčki iz njegovih ciklov, saj galerijski prostor ne omogoča kronološkega pregleda vseh ustvarjenih slikarskih serij. Na tem mestu bi izpostavila le slikarske cikle Pariška jutra, Refleksije in refleksi, Metamorfoze in odsevi ter najmlajši cikel Prehajanja in premene, ki je nastal v zadnjih dveh letih. V teh barvnih ekspresijah velikokrat prepoznamo človeško figuro ali njen obris, ki se spaja s krajino v ozadju. Kompozicijsko sliko gradi skozi barvo, svetlobo in senco ter »baročno« dramatičnostjo. Figure ali obrisi figur nam delujejo kot sence iz ozadja, ki so ostale v slikarjevi podzavesti in se preko njegovih potez čopičev prikazujejo na platnih. Pandurjeva dela nas nagovarjajo ne glede na naše dojemanje današnjega sveta, velikokrat ne znamo razbrati motiva iz trepetajočih barv na platnu, a nam dajejo čustveno zadoščenje, kot klasična dela starih mojstrov. Ob opazovanju slik se v nas prikradejo najrazličnejša čustva od tesnobe do notranjega zadoščenja in žarka upanja, ki se zrcali preko umetnikovega rokopisa. Vehementne poteze čopiča nam velikokrat zameglijo prepoznavnost motiva na delih, ki se lahko navezuje na klasično literaturo, kot so Ovidove metamorfoze in Parsifalov mit o svetem gralu, ali pa na umetnikova intimna občutenja ob obisku domačega mariborskega mestnega parka ali svetovno znanih galerijah. Slike Ludvika Pandurja nas nikoli ne pustijo prazne, saj se nas dotakne s samo estetiko teh del, kot tudi s piktoralnostjo, ki se veje z barvnih občutij ujetih na platnu. Ludvik Pandur je ob svoji retrospektivi v Umetnostni galeriji v Mariboru dejal, da je v njegovem slikarstvu vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira. Trepetanje barv na Pandurjevih platnih se nas dotakne kot klasična opera Wagnerja, ki nas prevzame, napoji in obogati z raznolikimi spektri čustev.

Doroteja Kotnik, umetnostna zgodovinarka in kustosinja